Ključni dogodki, ki so privedli do ustanovitve našega rodu.
- 11.3.1980: ustanovitveni sestanek taborniške organizacije v Mengšu. Imenovala se je Mengeška četa, delovala pa je v sklopu OST Domžale (Odred skalnih taborov).
- 23.6.1980: občni zbor Mengeške čete in s tem uradni začetek delovanja tabornikov v Mengšu.
V prvi izvoljeni četni upravi so bili: Lojze Ručman (starešina), Urša Smole (načelnik), Blanka Mlakar (tajnik), Polona Smole (blagajnik), Niko Robavs (propagandist) in Jure Rifelj (gospodar).
- Julij 1980: prvo letno taborjenje v Bohinju, skupaj s taborniki iz Domžal in Radomelj.
- Avgust 1980: prvi samostojni tabor Mengeške čete v Kamniški Bistrici. Potem se je taborništvo v Mengšu močno razširilo.
- 23.12.1981: občni zbor in ustanovitev Odreda upornega plamena Mengeš.
Za ustanovitev odreda smo potrebovali ime in znak. Zato smo pred ustanovitvijo izvedli nagradni razpis za ime, za nagrado pa je bilo taborjenje v Bohinju. Največ glasov je dobilo ime Uporni plamen. To je bilo tudi partizansko ime našega narodnega heroja Matije Blejca - Matevža.
Znak je na to temo oblikoval akademski slikar Mario Petrič, ki je takrat poučeval likovno vzgojo v osnovni šoli.
- 1991: iz odreda smo se preimenovali v Rod upornega plamena.
- 7.9.2002: otvoritev doma tabornikov v Mengšu
Zgodovina mengeških tabornikov
(napisal Lojze Ručman, 12. 3. 2005)
Pred današnjim Rodom upornega plamena Mengeš je bilo kar nekaj poizkusov ustanovitve taborniške organizacije v Mengšu. Zadeve segajo kar precej let nazaj. V bližnjih Domžalah je bila leta 1953 na pobudo starih skavtov ustanovljena družina tabornikov pod imenom Skalni tabori na tedanji nižji gimnaziji. Pod vodstvom profesorja Antona Bukovca se je zadeva kar dobro prijela, število članstva je raslo in počasi posegalo tudi v bližnjo okolico samih Domžal (Rodica, Jarše, Trzin).
V hotenju širjenja taborniške organizacije je tako na vrsto prišel tudi Mengeš. Bilo je več poizkusov tega ustanavljanja.
* Žal se je prav v času pisanja tega dela zgodovine taborništva, zgodilo prav to, da je ta knjiga-zvezek »Čete Bele gore Mengeš« brez sledu poniknil iz omare društva. Kljub prizadevanju in iskanju nam le-te ni uspelo najti. Prazen prostor za letnice bo tako potrebno izpolniti kasneje, ko, upam, se ta dragocena knjiga za nas tabornike le nekje pojavi.
Na srečo obstaja verodostojna knjiga »Čete Bele gore«, iz katere je razvidno, da je leta * prvič taborništvo zaživelo v tedanji Osnovni šoli Mengeš (sedaj pošta Mengeš), ob pomoči in vodenju tabornikov iz Domžal. Tu se pojavi nov izraz »Četa tabornikov«. Na zahtevo takratne politike je v tem času prišlo do sprememb v nazivih; tako se je Združenje tabornikov Slovenije preimenovalo v »zvezo«, družine so postale »čete« in rodovi »odredi«. Pač v skladu s tedanjo ideologijo. Leta 1991 se povrnejo stari nazivi, Zveza (ZTS) kot taka pa ostane. Prva Četa Bele gore je nekako delovala do leta * , ko je zaradi pomanjkanja vodstvenega kadra in premajhne pomoči iz Domžal prenehala delovati.
Na pobudo teh prvih tabornikov Mengša je bil leta * ponoven poizkus oživitve dejavnosti, tokrat ob pomoči tabornikov iz Kamnika. Tudi takrat se je zgodilo podobno kot prvič, zagnan začetek in razmeroma hiter konec. Beležimo še en poizkus oživljanja taborništva v Mengšu, tokrat ponovno s strani OST Domžale. Takrat se je pisalo leto 1964. Samo taborništvo v Domžalah je bilo močno aktivno, kar se je odražalo tudi v bližnjih krajih, tudi v Mengšu. Domžalski taborniki so v tem času s strani občine Domžale prejeli v upravljanje staro Bunčkovo domačijo na Kolovcu, kjer naj bi v nadaljevanju postal taborniški dom za vse tabornike tedanje domžalske občine, tudi za Mengšane. Začetna prenova je še kar nekako šla, potem pa je pošla sapa. Ni bilo denarja in materialnih sredstev, sami taborniki nismo imeli izkušenj pri takšnem delu, ni bilo potrebnega znanja. Žal je šla takrat velika priložnost za naš skupni taborniški dom po vodi. Za nameček, morda tudi posledično, je potem sledilo krizno obdobje za samo taborništvo v Domžalah. Krajši konec smo ob tem potegnili spet Mengšani. Že kar utečeno delovanje (v sklopu OST) je spet ugasnilo.
Nato je bilo kar nekaj let premora, ko je le prišlo leto 1980. na pobudo Osnovne šole Mengeš, oziroma učenca te šole, Riftelj Jureta, je bila pri OST Domžale ponovno izražena želja po oživitvi taborništva v Mengšu. Zagnani tabornik in velik zagovornik širitve taborništva v domžalski občini, Janez Cerar (pred tem je ustanovil ali pomagal pri ustanavljanju taborništva v Radomljah in po Mengšu še v Moravčah), je zadevo obrnil tako, da je imenovanemu Juretu svetoval naj se obrne na takrat taborniško neaktivnega Lojzeta Ručmana, sicer dolgoletnega vodilnega člana OST. Za nameček je on gradil hišo v Mengšu in bil poročen z Mengšanko, tudi nekdanjo tabornico Vando Podboršek. Ideja Janeza Cerarja se je izkazala kot odlična. Pisec tega besedila zgodovine, Lojze Ručman, je potem k sodelovanju pritegnil tudi soseda Smole Ivana, sicer nekoč aktivnega člana Smučarskega kluba Mengeš.
Tako je dne 11. marca 1980 na Osnovni šoli Mengeš prišlo do ustanovnega sestanka »Čete tabornikov Mengeš«, katera je delovala v sklopu OST Domžale. Kot izven domžalska četa je v tem odredu že delovala tudi »Četa mlinskih kamnov« iz Radomelj. Ob prizadevnem in vztrajnem delu je taborništvo v Mengšu postalo prepoznavno. Prva leta delovanja so bila resnično nadvse aktivna. Tako beležimo po dve in več večjih akcij na mesec. Mengeš nas je sprejel za svoje, sodelovanje z ostalimi društvi Mengša je bilo dobro, stalne stike in skupne akcije smo imeli z ostalimi taborniškimi enotami.
Naše prvo letno taborjenje je bilo že leta 1980 v Bohinju, ko smo skupaj taborili s taborniki Domžal in Radomelj. Takrat se je taborjenja udeležilo 13 Mengšanov.
To nas je tako prevzelo, da smo potem v mesecu avgustu organizirali povsem svoj, prvi samostojni tridnevni tabor v Kamniški Bistrici. Za naš prvi tabor je bila udeležba kar velika, beležimo 32 taborečih. Bohinj je nato ostal naš taborni prostor še mnogo let in je tako še danes. Vmes je bilo potem nekaj taborjenj izven Bohinja, tako leta 1984 in 1997 tabor ob Kolpi, leta 1985 kombinirano del na Zletu ZTS v Mariboru, del v sklopu OST v Bohinju. Skupnih taborov je bilo nato še nekaj z Rodom Rdeči Zalog v Bohinju in Kamničani ob Nadiži (2002).
V takratni SFRJ smo se Mengšani udeležili tudi nekaj medrepubliških akcij, dveh v Koprivnici in Tikinih susretov v Beogradu. V Koprivnici je naši ekipi uspelo celo zmagati.
Moram se vrniti malo nazaj. Izredna aktivnost, zagnanost in porast članstva v Mengšu je po dobrem letu delovanja pogojevala ustanovitev samostojnega taborniškega odreda. Tudi to se je zgodilo na Osnovni šoli Mengeš, in sicer 23. decembra 1981. Od tega dne naprej smo samostojni, registrirani kot ODRED UPORNEGA PLAMENA MENGEŠ.
Kot rečeno, prva leta delovanja porast aktivnosti na vseh področjih taborniškega delovanja, število članstva naraste preko 120, tako da imamo samostojna letna taborjenja, katerih se udeleži tudi do polovice članstva. Žal pa so sledila tudi leta, ko smo se na moč borili za preživetje. Tudi taborniki v Mengšu nismo bili imuni za vzpone in padce v našem delovanju. Fenomen Mengša je velika in močna aktivnost ostalih društev v kraju. Če zaspiš, gre članstvo drugam. Posebno kritično je bilo leto 1996 po aferi »Bohinj«. V sili razmer so vodenje organizacije prevzeli res mladi kadri; Blaž, Jure, Urban, Tomaž, Zinka, idr. In prav ti še danes v večini tvorijo jedro vodstva v Mengšu. Taborništvo v Mengšu je ponovno zaživelo. Kot stalna težava nas spremlja pomanjkanje ustreznih prostorov za dejavnost in skladiščenje opreme. Za sestanke smo koristili nekdanjo sobo AMD v »Kinu Mengeš«, medtem ko so se vodovi sestanki odvijali v šoli ali naravi, (največkrat nadzorovani in moteni po čistilnem servisu šole). Tudi opreme se je v teh letih nabralo kar precej in problem skladiščenja nas je na različne načine spremljal tja do leta 1998, ko smo v kleti Zdravstvenega doma Mengeš uredili primeren prostor. Posebno prelomnico taborniškega delovanja v Mengšu pomeni leto 1999. Po daljših pogajanjih z občino Mengeš nam je prav za novo leto (2000) uspelo podpisati pogodbo, s katero sprejemamo v upravljanje kompleks Letnega gledališča Mengeš (LGM). Tu se je še v obdobju socializma dogajalo marsikaj: uprizorjene so bile razne igre, nastopi folklore, koncerti-srečanja godb, pa tja do navadnih veselic in državnih proslav. S spremembo režima in samostojno Slovenijo pa so omenjene dejavnosti skoraj v celoti zamrle. »Prug«, kot sicer Mengšani rečemo temu kompleksu, je začel propadati. Dotrajana zgradba je postala skladišče občinske krame in zbirališče nepridipravov. V stanju, kakršen je bil »Prug«, nas je tabornike čakalo resnično ogromno dela. Ustanovili smo gradbeni odbor, »pljunili« v roke in iz tako rekoč barake smo v dveh letih ustvarili prijeten in ličen taborniški domek. Vsega tega prav gotovo ne bi bilo brez naklonjenosti Občine Mengeš, finančne in materialne pomoči krajanov, obrtnikov in podjetij Mengša in okolice. Vloženih je bilo ogromno ur prostovoljnega dela članov in prijateljev organizacije. Dom smo svečano otvorili 7. septembra leta 2002, kot se za tak dogodek spodobi, bila je prava fešta.
