RUP - Rod Upornega Plamena
Društvo tabornikov Mengeš


RUP dogodivščine v 2017


Tabor v osrčju soške idile
Julij 2017






Tabor je vsako leto težko pričakovan tako s strani otrok kot tudi vodstva. Letos smo po treh letih spremenili lokacijo taborjenja in tako namesto v Bohinju preživeli nepozaben tabor v Kal Koritnici. Rdeča nit letošnjega taborjenja je bilo popotovanje okoli sveta.

Za nekatere člane vodstva se je tabor začel že nekaj dni prej, saj so morali poskrbeti, da so bili ob prihodu otrok že postavljeni šotori, kuhinja, odbojkarsko igrišče in druge malenkosti, ki pa nikakor niso bile nepogrešljive. Ostali vodniki pa so se istočasno skupaj s svojimi vodi odpravili na dvodnevno pohodniško spoznavanje okolice tabora, na kateri so morali biti kos različnim orientacijskim in življenjskim izzivom.

Ob prihodu v tabor so si vsi nekoliko spočili in nabrali energije, ki so jo naslednjih petih dneh še kako potrebovali. Ves teden je bil namreč poln aktivnosti in dogodivščin, ki so bile skrbno pripravljene in organizirane s strani vodnikov in ostalega vodstva.

Vsako jutro se je tako začelo z izvirnim bujenjem, za katerega je bil zadolžen vodnik Domen, ki je že nadvse zgodaj zjutraj raztegnil meh na svoji harmoniki in tako poskrbel, da so se otroci zbujali ob legendarnih melodijah slovenske narodnozabavne glasbe. Zatem je sledila jutranja telovadba, ki jo je vsako jutro vodil drug vodnik, s čimer je bilo poskrbljeno za raznolikost jutranjih športnih aktivnosti. Te so obsegale vse od aerobike, teka,joge pa do učenja plesnih gibov ob spremljavi slovenskih popevk.

Tako so si prislužili zajtrk, ki je bil tako kot ostali obroki, tematsko vezan na rdečo nit tabora. Hrana, ki je bila skrbno pripravljena s strani kuharice Majde in njene pomočnice Nine, je bila cel čas taborjenja okusna in izredno raznovrstna. Taboreči so uživali v jedeh evropskih, azijskih in afriških okusov, nekaj obrokov pa so si vodi skupaj z otroki pripravili kar sami.

Učenje in zabava preko gozdnih šol

S prvim obrokom je bil oznanjen prehod na novo celino, katere raziskovanje se je vsako dopoldne pričelo v tako imenovanih gozdnih šolah. Vsak vodnik je že prvi dan svoj vod odpeljal na izbrano mesto v gozdu, kjer so si otroci sami uredili in udomačili kotiček, v katerem so se v dopoldanskem času učili taborniških veščin. Najmlajši vod tako imenovanih 'specijalcev' pa je ta čas izkoristil za učenje zavezovanja čevljev, saj jim je prav ta malenkost povzročala največ preglavic.

Vročinski val nas je vsako popoldne pregnal na plažo, kjer smo se ohladili in umili v prijetno hladni Soči, medtem ko je ostali del vodstva ostal v taboru in že pripravljal poligone in rekvizite za popoldanski program. Ta je bil prav tako oblikovan glede na celino na kateri smo se tistega dne nahajali. Tako so se morali v Aziji spopasti s horizontalnim plezanjem čez Himalajo, slepo so ugibali začimbe ter si porisali roke s barvami. Na Antarktiki so se odpravili na lov za izgubljenimi pismi nekega raziskovalca, katera so si morali prislužiti z uspešno opravljenimi nalogami. Njihovo reševalno pustolovščino sta dodatno otežila polarna medveda, ki sta ves čas prežala na njih. Poleg surfanja na valovih je za sam vrhunec aktivnosti poskrbela proga preživetja v Avstraliji, ki je s svojimi ovirami dodobra zmočila, umazala in namučila taboreče.

Skoraj vsak dan smo zaključili s postavitvijo taborniškega ognja, ob katerem smo ob spremljavi kitare prepevali, pekli hrenovke v testu in si pripovedovali zgodbe. Le zadnji večer je bil rezerviran za krst, ki ga je moral prestati vsak, ki se je tabora udeležili prvič. Izzive je pripravilo ljudstvo aboridžinov, ki so obred zaključili z blagimi udarci krščencev po zadnji plati.

Zadji dan priznanja in zaprisege

Zadnji dan je bil sklican še zadnji jutranji zbor, v katerem smo članom Urški, Neži, Roku in Domnu izročili bronasto priznanje s strani zveze tabornikov Slovenije, za njihovo 10-letno aktivno sodelovanje v vodstvu. Medse smo sprejeli tudi dve novi članici Majdo in Elo, ki sta s taborniško zaprisego zdaj tudi uradno stopili v svet tabornikov.

Razhod je bil nekoliko grenko-sladek, saj je bil kljub veselju ob misli na domačo posteljo poln objemov in težkih sloves od prijateljev in vodnikov. K takšnemu odzivu, kot tudi sami uspešnosti izvedbe tabora je pripomogel prav vsak izmed udeležencev. Posebna zahvala pa gre kuharici Majdi, slovenski vojski, ter ostalim prostovoljcem, ki so pomagali pri izvedbi še ene čudovite taborniške dogodivščine. Pri tabornikih zdaj sledi kratko zatišje, medtem ko vodstvo že pripravlja nove aktivnosti in pustolovščine za naslednje leto

11. GOLAŽIJADA USPELA
Junij 2017

Taborniško društvo RUP Mengeš je letos dne, 3. .,v letnem gledališču gostilo že 11. tekmovanje v golažijadi, kjer se je letos med seboj pomerilo 15 ekip. Tudi taborniki imamo že nekaj let svojega predstavnika Jana Debeliča, ki je tokrat skupaj z Urbanom Štampflom zasedel končno 5. mesto.

Priprave na dogodek so se začele že v zgodnjih jutranjih urah, saj je bila potrebna postavitev strehe, miz in klopi, nekateri tekmovalci pa so morali poskrbeti za postavitev ognja, na katerem so kasneje kuhali. Po koncu je sledil najpomembnejši del, v katerem je 8 članov žirije skrbno pokušalo golaže in jih sproti ocenjevalo glede na okus in videz. Vsaka ekipa je imela svojo skrivno začimbo in način priprave, v celoti pa je sodnike najbolj prepričal golaž športnega društva »golaž Mengeš«. Drugo mesto je pripadlo turističnemu društvu Mengeš, kot zadnja pa se je med najboljše tri uvrstila še ekipa »Mladi gasilec«. Tekmovalcem čestitamo za uspeh in se zahvaljujemo vsem, ki so pomagali pri organizaciji dogodka, še posebej pridnim dekletom, ki so skrbele, da obiskovalci niso bili žejni.